Nadpovpreno je uriral, Podpovpreno priden bil, Vso povprenost je preziral In ga nadpovpreno pil. So duila ga pravila, Ki so plod povprenosti, Ker ni se zmenil za ta merila, So se mu odrekli vsi. Odkar na svet ima ljudi, Se skrajneem slabo godi, Veini mora bit enak, E ne, osamljen si udak. E rad ivel bi sreno, Mirno med ljudmi, Bodi vsak dan predan in zvest povprenosti. Nadpovpreno je razmiljal, Nadpovpreno ustvoval, Se podpovpreno okorial, Nadpovpreno delal prav. Poln idej, sanjav, drugaen, Je hotel spreminjat svet, Ker pa svet ostal je mlaen, Postal je zagrenjen poet. Odkar na svet ima ljudi, Se skrajneem slabo godi, Veini mora bit enak, E ne, osamljen si udak. E rad ivel bi sreno, Mirno med ljudmi, Bodi vsak dan predan in zvest povprenosti. Ivljenje tvoje bo teavno, Mi oe davno je dejal, Je le povpreje za ljudi naravno, Ti odstopa, to ni prav. Nadpovprenih se bojijo - Ti si tak po pameti, Podpovprenim se smejijo - Tak pa ti za videz si. Odkar na svet ima ljudi, Se skrajneem slabo godi, Veini mora bit enak, E ne, osamljen si udak. E rad ivel bi sreno, Mirno med ljudmi, Bodi vsak dan predan in zvest povprenosti. Bodi vsak dan predan in zvest povprenosti.